Podpiši pobudo za referendum: https://www.konfederacija-sjs.si/datot/pobuda-obrazec_prvopodpisani_b_nov.pdf
Tukaj je še nekaj dodatnih tehničnih navodil za zbiranje podpisov:
- – vsi podpisi morajo biti zbrani na enakih obrazcih – natisnite obrazec s povezave;
- – podatki morajo biti vpisani čitljivo, z velikimi tiskanimi črkami;
- – v obrazcu morajo biti zahtevani podatki izpisani v celoti:
- Osebno ime (ime in priimek) kot sta navedena v osebnem dokumentu (primer: Marija Novak in ne Mici, Micka ipd.; pri osebah z dvema priimkoma morata biti navedena oba, bodite pozorni na vezaj, če je ta tudi v osebnem dokumentu).
- – EMŠO vpišite čitljive številke
- – datum podpisa mora biti vpisan takrat, ko se podpiše;
- – podpis mora biti lastnoročen (fizično podpisano) – pobude NI MOŽNO vlagati ali podpisovati elektronsko;
- – pobudo lahko podpišejo samo volivke in volivci;
- – obrazci morajo biti vloženi v ORIGINALNI obliki (NE POŠILJAJTE jih skenirane in po elektronski pošti!). Obrazci, ki bodo poslani po faksu ali skenirano, ne bodo veljavni in jih ne bomo mogli upoštevati!
- – Izpolnjene in podpisane obrazce lahko pošljete po pošti na naslov: KSJS, Dalmatinova 4, 1000 Ljubljana (oddajte najkasneje v četrtek, 14. 5. 2026) ali osebno prinesete na isti naslov (oddajte na recepciji ali v 2. nadstropju – KSJS)
Zakaj smo PROTI
Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije?
Ker to ni razvojni zakon. To je zakon, ki jemlje skupnemu denarju in odpira vrata novim rezom v plače, pokojnine, zdravstvo, javne storitve in socialno državo.
Podpis ni podpora politiki. Podpis je obramba lastne plače, lastne pokojnine, lastnega dostopa do zdravstva, lastne varnosti in pravic naših otrok.
Če tega zakona ne ustavimo zdaj, bo račun prišel pozneje. In kot vedno ga ne bodo plačali najbogatejši, ampak zaposleni, upokojenci, bolniki, mlade družine, najemniki in javni sektor.
1. Managerski pokrov (socialna/razvojna kapica) – darilo zgolj za najbolje plačane!
Predlog uvaja oprostitev plačila prispevkov za tisti del plače, ki presega 7.500 EUR bruto.
Zakon določa, da se od dela plače nad 7.500 EUR bruto ne bi več plačevali vsi prispevki kot doslej. To pomeni eno zelo preprosto stvar: tisti z najvišjimi plačami bi v skupne blagajne plačevali sorazmerno manj kot običajni delavci!
Delavec na minimalni plači bo prispevke plačeval od vsega, kar zasluži. Tisti z 10.000, 15.000 ali več evri bruto plače pa bi bil nad določenim zneskom popolnoma razbremenjen. To ni pravičnost. To je privilegij.
Od tega ukrepa večina ljudi ne bo imela nič. Ne čistilka. Ne policist. Ne medicinska sestra. Ne gasilec. Ne javni uslužbenec. Ne delavec v proizvodnji. Ne upokojenec. Korist bo imela predvsem ozka skupina najbolje plačanih, natančneje zgolj vrhnji 1%. Cena pa bo skupna: manj denarja za pokojnine, zdravstvo in javne storitve.
2. Mikro in normirani s.p. – manj prispevkov danes pomeni manj varnosti jutri!
Zakon posega tudi v sistem prispevkov za samozaposlene, kmete in normirane podjetnike. Na prvi pogled se sliši všečno: manj prispevkov, manj obremenitev. Toda vprašanje je: kdo bo potem plačal za pokojnine, bolniške, zdravstvo in socialno varnost?
Če se prispevki znižujejo brez jasnega nadomestila, nastane luknja. In ko nastane luknja v pokojninski ali zdravstveni blagajni, država običajno naredi eno od treh stvari: zniža pravice, podaljša čakalne dobe ali pritisne na zaposlene. To ni pomoč malemu človeku, če se hkrati ruši sistem, od katerega bo ta isti človek odvisen, ko bo bolan, star ali brez dela.
Zato je še posebej nevarno spodbujanje modelov dela, kjer delavec ni več zaposlen, ampak je potisnjen v samozaposlitev. To pomeni manj dopusta, manj varnosti, manj bolniške zaščite, manj pravic in lažjo prekinitev sodelovanja. To ni razvoj. To je prekarizacija!
3. Prisilno upokojevanje – danes drugi, jutri vi!
Zakon uvaja AVTOMATSKO prekinitev delovnega razmerja ob izpolnitvi pogojev za upokojitev in odpira vrata temu, da bi delavcu ob izpolnitvi pogojev za upokojitev delovno razmerje prenehalo, nadaljevanje dela pa bi bilo odvisno od volje delodajalca.
To pomeni, da delavec ne bi več sam odločal, ali še želi in zmore delati. O tem bi odločal delodajalec.
To je nevarno posebej v javnem sektorju, kjer se lahko tak mehanizem uporabi za odstranjevanje starejših, izkušenih, motečih ali “nezaželenih” zaposlenih. Danes bi rekli, da gre za racionalizacijo. V praksi pa lahko pomeni čiščenje kadrov.
Ne gre samo za starejše delavce. Gre za načelo: ali je človek delavec s pravicami ali številka, ki jo lahko sistem odklopi, ko mu ne ustreza več.
4. Nižji DDV na hrano – lepo zveni, a ljudje lahko ostanejo brez koristi!
Znižanje DDV-ja na osnovna živila je pesek v oči potrošnikom. Zakon predvideva znižanje DDV na določena osnovna živila. To zveni dobro. Vendar zakon ne zagotavlja, da se bodo cene na policah res znižale. Če ni učinkovitega nadzora nad cenami, lahko razliko poberejo trgovci. Kupec pa na blagajni ne občuti skoraj nič.
Zato je treba povedati pošteno: nižji DDV sam po sebi še ne pomeni nižje cene kruha, mleka, mesa ali olja. Lahko pomeni samo višje dobičke za trgovca.
Če bi država res želela pomagati ljudem, bi morala zagotoviti, da se znižanje davka neposredno pozna pri končni ceni. Tega zagotovila v zakonu ni.
5. Nižji davek na najemnine – več za lastnike, nobenih zagotovil za najemnike
V resnici gre za nižjo obdavčitev lastnikov premoženja. Zakon znižuje obdavčitev oddajanja premoženja v najem. Tudi to zveni kot ukrep za stanovanjski trg. Toda zakon nikjer ne določa, da mora lastnik zaradi nižjega davka znižati najemnino. To pomeni, da lahko lastniku ostane več, najemnik pa še vedno plačuje enako ali celo višjo najemnino.
Mladi, družine, študenti in vsi, ki živijo v najemu, iz tega naslova nimajo nobenega zagotovila. Če država zniža davek lastniku, brez obveznosti znižanja najemnine, je to darilo lastnikom, ne pomoč najemnikom.
6. Največji problem – zakon prazni pokojninsko in zdravstveno blagajno!
Skupni učinek zakona je ogromen finančni udarec za blagajne socialnih zavarovanj. To je srce problema. Zakon jemlje denar iz sistemov, od katerih smo odvisni vsi.
Po zakonu bi bil izpad za pokojninsko blagajno približno 620 milijonov EUR letno. To je denar za pokojnine. To je denar naših staršev. To je denar za naše prihodnje pokojnine.
Za zdravstveno blagajno je predviden izpad približno 140 milijonov EUR letno. To je denar za zdravnike, medicinske sestre, preglede, operacije, zdravila, zdravljenje in krajše čakalne dobe. Ko država oslabi javno zdravstvo, ne trpi elita. Elita si plača zasebno storitev. Trpi navaden človek.
Če v sistemu zmanjka denarja, se posledice ne pokažejo takoj na papirju. Pokažejo se v življenju: daljše čakalne vrste, manj storitev, več samoplačništva, več doplačil, slabša dostopnost zdravljenja in več pritiska na zaposlene v zdravstvu.
7. Več kot milijarda evrov luknje – kdo jo bo plačal?
Zgodovina nas uči, da država takšne luknje krpa z rezi v javni sektor. Predlog zakona pomeni ogromen izpad javnih sredstev. To ni abstraktna številka. To je denar za plače, pokojnine, zdravstvo, šolstvo, varnost, socialo in javne storitve.
Vprašanje je zato zelo preprosto: če država z zakonom zmanjša prihodke za več kot milijardo evrov, kdo bo to plačal? Odgovor poznamo iz preteklosti: zaposleni, javni sektor, upokojenci in uporabniki javnih storitev.
Zato jasno povemo:
– Ne bomo dovolili novega ZUJF-a!
– Ne bomo dovolili zamrznitve plačne reforme!
– Ne bomo dovolili posegov v dogovorjene plače!
– Ne bomo dovolili krčenja pravic iz kolektivnih pogodb!
– Ne bomo dovolili slabšanja in privatizacije javnega zdravstva, šolstva, varnosti in socialnih storitev!
– Ne bomo dovolili, da se najprej naredi davčna luknja, potem pa se ljudem razlaga, da “ni denarja”!
To ni zakon za razvoj. To je zakon za razgradnjo socialne države!
Zakon se predstavlja kot razvojni. Toda pravi razvoj pomeni: dostojne plače, varne zaposlitve, dostopno zdravstvo, poštene pokojnine, javno šolstvo, varnost, dostopna stanovanja, spoštovanje dela, in državo, ki stoji ob slehernem človeku, ne le ob privilegijih.
Ta zakon pa bo povzročil ravno obratno: razbremenil najvišje plače, osiromašil skupne blagajne, odprl prostor za kasnejše reze, ob tem pa ne daje prav nobenega trdnega zagotovila, da bo običajen človek zaradi njega živel bolje.
ZATO PODPIŠI. ZASE. ZA SVOJO DRUŽINO. ZA JAVNO ZDRAVSTVO. ZA POKOJNINE. ZA VARNOST. ZA PLAČE. ZA SOCIALNO DRŽAVO.
Podpis za referendum ni podpis za nobeno stranko. Je podpis za to, da o tako pomembnem zakonu odločijo ljudje. Ne dovolimo, da se pod krinko “razvoja” razgradi sistem, od katerega živimo vsi. Ne dovolimo, da se najbogatejšim zniža prispevke, potem pa se nam čez nekaj mesecev reče, da ni denarja za plače, pokojnine, zdravstvo in javne storitve. Ne dovolimo, da račun spet plača navaden človek!
PODPIŠI ZA REFERENDUM.
KER ČE BOMO TIHO ZDAJ, BOMO PLAČALI KASNEJE!
Prilagamo Pripombe sindikalnih central, ki smo jih poslali v Državni zbor:
